Delirij in povečano tveganje za razvoj demence
Gordon et al., BMJ ; March 2024
Pripravila: Maja Kojović, specialistka nevrologije
Bolnišnični delirij je povezan s številnimi negativnimi posledicami, vključno s smrtnostjo. Delirij je povezan tudi z dolgoročnim upadom kognitivnih sposobnosti, vendar so bile posamezne študije te povezave razmeroma majhne in vzročna povezava med delirijem in demenco ostaja nejasna.
V študiji “ Delirium and incident dementia in hospital patients in New South Wales, Australia: retrospective cohort study” so raziskovalci identificirali 55.000 bolnikov (starost ≥ 65 let) brez izhodiščne demence, ki so imeli vsaj eno epizodo bolnišničnega delirija v šestletnem indeksnem obdobju ( 1 Januar 2009 -31 December 2014). Te bolniki so primerjali z 55.000 podobnih bolnikov, ki so bili hospitalizirani v istem obdobju, vendar niso imeli delirija. V petih letih spremljanja po indeksnem obdobju sta bili umrljivost ( relativno tveganje 1.4) in pojav demence (relativno tveganje 3.4) pogostejši v skupini z delirijem kot v skupini brez delirija . To pomeni da je bilo med bolniki brez izhodiščne demence in z vsaj eno epizodo delirija , tveganje za kasnejši pojav demence približno trikrat večje kot pri bolnikih brez delirija, in sicer je ta povezava bila še bolj izražena pri moških kot pri ženskah. Pojav demence se je povečeval tudi v povezavi s številom epizod delirija . Tako je med bolniki z eno epizodo delirija vsaka dodatna epizoda delirija povečala tveganje za demenco za dodatnih 20 %, kar po mnenju avtorjev govori, da je delirij neodvisni dejavnik tveganje za razvoj demence.
KOMENTAR:
Mehanizmi, ki povezujejo delirij z demenco, so predmet debate. Prevladuje mnenje, da je delirij epifenomen neprepoznane, že obstoječe (predklinične) demence . Možno je tudi, da delirij povzroči demenco s pospešitvijo že prisotnih , vendar začetnih nevropatoloških procesov, ali celo preko preko aktivacije de novo mehanizmov.
Obstaja več hipotez, ki pojasnjujejo, kako lahko delirij povzroči demenco. Posledice delirija (zaspanost, agitacija, cirkadiane motnje) lahko pospešijo kaskado geriatričnih sindromov (omejeno gibljivost in padce, dekubituse, podhranjenost in dehidracijo), internističnih zapletov (elektrolitske motnje, aspiracijska pljučnica, druge okužbe , venska trombembolija) in potrebo po psihotropnih zdravil, kar vse lahko toksično vpliva na možgane. Delirij lahko prispeva k poškodbi nevronov in nevrodegeneraciji tudi preko sistemskega vnetnega odgovora.
Preučevanje povezave med številom delirantnih epizod in kasnejšega nastanka demence bi lahko prispevala k razjasnitvi debate glede vzročno-posledičnih povezav.
Čeprav dokazi o vzročnosti, ki jih ponuja študija niso povsem prepričljivi, avtorji menijo, da dolgoročno povečano tveganje za demenco po deliriju in povezava med številom delirantnih epizod in pojavom demence, lahko govori v prid vzročni povezavi .
Večje tveganje za pojav demence pri moških z delirijem, ki so ga opazovali v študiji je lahko posledica manjše rezerve (oz. večjega bremena že obstoječe nevropatologije), čeprav se to zdi malo verjetno glede na splošno večjo pojavnost demence pri ženskah kot pri moških. Druga razlaga je, da je klinična slika delirija pri moških težja in je posledično vpliv na razvoj demence večji . Morda obstajajo tudi spolne razlike v bioloških mehanizmih delirija in njegovega vpliva na razvoj demence.
Neglede na vprašanje vzročno-posledične povezanosti, je delirij dejavnik, ki potroji tveganje za demenco. Zato sta preprečevanje in zdravljenje delirija priložnost za zmanjšanje naraščajočega število bolnikov z demenco.
https://www.bmj.com/content/384/bmj-2023-077634