Biomarkerji nevroloških bolezni- lahka veriga nevrofilamenta (1. del)
Avtor: Maja Kojović, specialistka nevrologije
Nevrofilamenti so cilindrični proteini diametra 10 nm, ki se izključno nahajajo v citoplazmi nevronov in v nobenih v drugih celicah. Prisotni so v dendritih in v somi nevronov, vendar so najbolj izraženi v aksonih. Njihova funkcija je, da omogočajo strukturno stabilnost nevronov in radialno rast aksonov ( določajo debelino aksona), s čem se doseže večja prevodna hitrost. Poleg tega, dinamično sodelujejo z drugimi celičnimi komponentami vključenimi v procese pomembne za razvoj in degeneracijo nevronov.
Nevrofilamenti so sestavljeni iz glave, osrednje paličaste regije in repa. Velikost repa razvršča nevrofilament v lahko, srednjo ali težko verigo. Tako so v centralnem živčnem sistemu (CŽS) nevrofilamenti sestavljeni iz več podenot: težke verige nevrofilamenta (NfH), srednje verige nevrofilamenta (NfM), lahke verige nevrofilamenta (NfL) in α-interneksina (slika).
NfL je najbolj razširjena podenota nevrofilamenta, in obenem najbolj topna, zaradi česar je NfL najbolj zanesljivo merljiva podenota nevrofilamenta v bioloških tekočinah. V normalnih pogojih se nizke ravni NfL nenehno sproščajo iz aksonov, s tem da je dinamika sproščanja odvisna od starosti, z višjim sproščanjem NfL v starejši dobi. Zato so normalne referenčne vrednosti NfL v bioloških tekočinah odvisne od starosti.
Kot odziv na aksonsko poškodbo CŽS, ki nastane bodisi zaradi vnetnega ali nevrodegenerativnega procesa, bodisi zaradi travmatskega ali vaskularnega dogodka , se sproščanje NfL močno poveča. NfL se iz poškodovanega aksona, sprošča v možganski intersticijski prostor, ki prosto komunicira s cerebrospinalno tekočino in krvjo. Nivo NfL v cerebrospinalni tekočini in nivo NfL v krvi (kjer je koncentracija NfL približno 40-krat nižja kot v likvorju) se povečuje sorazmerno z stopnjo poškodbe aksonov. Novejši imunski testi, ki lahko zaznajo beljakovine pri že zelo nizkih vrednostih, omogočajo merjenje NfL v krvi.
Nivo NfL v cerebrospinalni tekočini in v krvi je patološko zvišan pri različnih nevroloških boleznih, kjer korelira z kliničnim izražanjem bolezni. Kot kvantitativno merilo napredujoče aksonske okvare, zvišanje ravni NfL ima lahko prognostično vrednost in se ponuja kot najbolj obetavni biomarker za spremljanje poteka bolezni in za ocenjevanje bolnikovega odziva na zdravljenje.