Nevrološki eponimi: Henri Parinaud

Piše: Gaja Klarendić, specialistka nevrologije

Parinaudov sindrom nosi ime po  skromnem nevrooftalmologu, ki je poleg številnih izvirnih dognanj (napisal je dve knjigi in 77 člankov) in velike spretnosti pri opravljanju zdravniškega poklica, svojim sodobnikom ostal v spominu zaradi dobrodelnosti in empatije do revnih.  Zaradi svojega porekla nikoli ni imel ne ambicije, ne možnosti, da bi zavzel pomembno mesto v zdravniški ali akademski hierarhiji, je pa ohranil socialni čut za ljudi iz podobnega okolja iz katerega je izhajal tudi sam. Henri Parinaud se je rodil 1844. v majhni vasi v francoski regiji Limousin. Njegov oče je bil ključavničar, ki  je kmalu po sinovem rojstvu preminil in družino pustil v veliki revščini. Parinaud je lahko medicino študiral ker je  opravljal službo privatnega učitelja pri dveh družinah. Zaradi slabih razmer v katerih je prebival, pa naj bi imel celo življenje bolj krhko zdravje.

Bil je odličen študent. Po študiju je kot pripravnik, zaradi svojega izjemnega znanja, prejel posebno priznanje. Nadaljnjo zdravniško izpopolnjevanje je želel opraviljati v Parizu, vendar je njegovo karierno pot leta 1870 začasno prekinila Francosko-Pruska vojna v kateri je prostovoljno sodeloval kot pripadnik rdečega križa. Njegova predanost in pogum pri zdravljenju in reševanju vojaških in civilnih ranjencev sta pritegnila veliko pozornosti, za svoje požrtvovalno udejstvovanje je prejel posebno državno odlikovanje s strani predsednika vlade.

Po vojni je nadaljeval izpopolnjevanje iz nevrooftalmologije. Tekom kroženja na Pediatrični kliniki v Parizu (Hopital des Enfants-Malades) je objavil znanstveno tezo z naslovom: Etudes sur la nevrite optique dans la meningite aigue de Venfance (Študija optičnega nevritisa pri otrocih z akutnim papiloedemom). V njej  je, kot prvi zagovarjal, da edem papile  pri otrocih z meningitisom ni posledica vnetja optičnega živca, ampak obstruktivnega hidrocefalusa. Tezo je z zanimanjem prebral sloviti nevrolog Jean-Martin Charcot (1825-1893), ki ga  delo navdušilo in je  Parinaudu ponudil mesto oftalmologa na nevrološki kliniki Salpetriere v Parizu. V Parizu je Parinaud finančno podpiral tudi kliniko za revne in uboge. V svojem redkem prostem času je bil navdušen skladatelj, dela pa je objavljal pod psevdonimom Pierre Erick. Pravijo, da naj bi ga smrt soproge  toliko prizadela, da je nekaj mesecev po njeni smrti zbolel s pljučnico in umrl, 23.3.1905.

Po Parinaudu se sicer imenuje nekaj oftalmoloških bolezni (Parinaudov konjuktivitis in Parinaudov okuloglandularni sindrom), nevrologi pa ga najbolje poznamo Parinaudovem sindromu ( sindrom dorzalnega mezencefalona). Parinaudov sindrom tipično predstavlja triada simptomov :  pareza pogleda navzgor ,  konvergentno- retrakcijski nistagmus in disocijacija zenične reakcije ( zenica ne reagira na svetlobo, zoža se ob konvergenci) . Zaradi nezmožnosti pogleda navzgor lahko imajo bolniki kompenzatorno dvignjeno brado, 40% bolnikov pa ima tudi retrakcijo zgornje veke, ki jo z eponimom imenujemo Collierjev znak.

Eponim Parinaudov sindrom se pojavlja od leta 1930 dalje, so pa njegovo uporabo velikokrat kritizirali. Parinaud namreč ni bil prvi, ki je opisal omenjene znake in simptome (to je vedno povedal tudi sam), poleg tega tudi ni poznal nevroanatomskega korelata. Vsekakor je bil Perinaudov prispevek k razumevanju očesnih gibov izjemno velik, saj je med prvimi trdil, da parezo pogleda povzročajo ne le periferne, ampak tudi centralne lezije. Pri tem se je opiral na dognanja številnih drugih nevrologov, ki so pred njim opisovali možne centralne poti za očesne gibe (npr. Foville, Millard, Wernicke, Gubler itd.); po njih še danes poimenujemo številne eponime, povezane predvsem s patologijo možganskega debla.

‍

Povezava do videa z okulomotornimi najdbami pri Parinaud sindromu : https://eyewiki.aao.org/Parinaud_Syndrome

Viri:

1.   Feroze KB, Patel BC. Parinaud Syndrome. 2023 Jul 31. In: StatPearls [Internet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2024 Jan–. PMID: 28722922.
2.   Neurological Eponyms: Edited by Peter J. Koehler, George W. Bruyn, John M.S. Pearce, Oxford University Press, 2000. ISBN 0-19-513366-8.

‍