Učinkovitost terapevtskih psov na pogostost epileptičnih napadov pri bolnikih s trdovratno epilepsijo

Pripravila: Veronika Rutar, specialistka nevrologije

VanHezik-Wester et al, Neurology , Feb 2024

Pes, najboljši prijatelj ljudi zepilepsijo?

Bolniki, ki imajo kljub vsemu dostopnemu zdravljenju še vedno pogoste epileptične napade, so zelo ogrožena skupina, ki živi življenje, polno omejitev. Življenje jim namreč krojijo napadi, ki jih je zelo težko napovedati. V vsakdanjem življenju to pomeni neprestano skrb pred napadom, bojazen, da bi napad utrpeli v prisotnosti ljudi in njihovih negativnih odzivov (strah, zasmehovanje, izogibanje, stigmatizacija) s tem močno okrnjeno socialno življenje, številne omejitve aktivnosti (vožnja, plavanje,…), pogoste telesne poškodbe in v najhujšem primeru nenadna nepričakovana smrt (SUDEP – sudden unexpected death in epilepsy) ali smrt zaradi napada v nevarnih okoliščinah (npr. utopitev v kadi). Z namenom, da bi epileptične napade lahko pravočasno zaznali, so razvili številne elektronske naprave, npr. zapestnice, ki zaznavajo trzljaje ali pospešen srčni utrip. Njihova uporabnost je zaenkrat omejena, ker so primerne le za bolnike, ki imajo pred napadom merljive fiziološke spremembe, pa tudi zaradi pogostih lažnih alarmov ob fiziološki aktivnosti. Je torej smiselno iskati rešitev drugje, izven tehnologije – pri 'človekovemu najboljšemu prijatelju'?

‍
Psi imajo sposobnosti in značilnosti, ki so bolnikom s trdovratno epilepsijo lahko v veliko pomoč. Njihov izjemen voh jim omogoča, da razločijo številne vonje, nekateri med njimi do te mere, da lahko prepoznajo vonj kože pred epileptičnim napadom, kar je mogoče okrepiti s treningom. Poleg tega na osnovi opazovanja in poznavanja vedenja lastnika lahko prepoznajo tudi subtilne znake epileptičnega napada. Mogoče jih je izuriti, da na napad opozorijo svojce, sprožijo alarm, prinesejo zdravilo za prekinitev napada, bolnika opozorijo, da se umakne v varno okolje, ga med napadom prestavijo v varnejši položaj in s svojo prisotnostjo ublažijo bolnikovo zmedenost in dezorientiranost po napadu. Sposobni so celo ločiti in se drugače odzvati na epileptične in psihogene neepileptične napade, kar le na osnovi opazovanja predstavlja izziv celo za strokovnjake. Pri svojcih pa psihogeni neepileptični napadi praviloma povzročijo negotovost in stisko ter se zato nanje neredko napačno in občasno škodljivo odzovejo.

‍
Psi se poleg svojih sposobnosti zaznavanja odlikujejo tudi kot zvesti in vdani družabniki, ki se na lastnika močno navežejo. Vendar pa skrb za psa zahteva številne bivalne, socialne in ekonomske pogoje in predstavlja odgovornost. Poleg tega je v trening terapevtskega psa potrebno vložiti veliko napora, že izučeni psi pa so dragi in si jih večina ljudi z epilepsijo ne more privoščiti. Mnogi si seveda iz takšnih ali drugačnih razlogov niti ne želijo postati lastniki psov. Raziskav s tega področja je morda tudi zato malo, tiste, ki so bile opravljene, pa niso vključevale velikega števila udeležencev.

‍
Namen raziskave "Effectiveness of Seizure Dogs for People With Severe Refractory Epilepsy- Results From the EPISODE Study," ki je bila letos objavljena v reviji Neurology je bil opredeliti, ali uporaba terapevtskih psov prinaša koristi bolnikom s trdovratno epilepsijo. V raziskavo so vključili 25 bolnikov s trdovratno epilepsijo, ki so kljub zdravljenju imeli pogoste epileptične napade (dnevno ali večkrat tedensko). Bolniki so beležili pogostost epileptičnih napadov v dnevnik in vsake tri mesece izpolnili vprašalnike o počutju in kakovosti življenja. Nato so po randomiziranem času vsakemu bolniku dodelili terapevtskega psa. Bolniki so se sami odločili, ali želijo že izučenega psa, ali mladiča, ki ga bodo dresirali sami. Učinek intervencije so opredelili kot spremembe znotraj vsakega 28-dnevnega obdobja z intervencijo in brez nje. Primarni izid raziskave je bila pogostost epileptičnih napadov, sekundarni izidi pa dnevi brez napadov, pogostost ogrožajočih napadov, z zdravstvenim stanjem povezana kakovost življenja in splošno počutje. Domnevali so, da bo učinek intervencije izražen po določenem času, ko pes izučen prepoznati bolnikove napade ter se nanje odzvati. Podatke so analizirali s pomočjo generaliziranega linearnega mešanega modeliranja (GLMM), v katerem so predvideli zakasnjen učinek intervencije. Pet udeležencev je predčasno izstopilo iz raziskave. Dvajset udeležencev, katerih podatke so analizirali, so povprečno spremljali 19 mesecev pred in 12 mesecev po intervenciji. Povprečno so bolniki pred intervencijo mesečno utrpeli 115 napadov (SD 164), po njej pa 73 napadov (SD 131). Pogostost epileptičnih napadov se je tako povprečno zmanjšala za 31%. Pri sedmih udeležencih se je pogostost napadov ob koncu spremljanja celo zmanjšala za 50% - 100%. Prav tako so zabeležili pomembno manj dni brez napadov in manjši učinek na kakovost življenja, ni pa intervencija zmanjšala resnosti napadov. Med učinkom že izučenih psov in psov, ki so jih bolniki izučili sami, ni bilo pomembnih razlik.

‍
KOMENTAR:
Pri bolnikih s trdovratno epilepsijo terapevtski psi pomembno zmanjšajo pogostost epileptičnih napadov in s tem potrebo po zdravstveni oskrbi in dodatnih zdravilih. Ugoden učinek je lahko posledica zmanjšanja stresa, ki je pomemben sprožilni dejavnik za epileptične napade, vendar neposredna vzročna povezava ni pojasnjena. Učinek terapevtskega psa na kakovost življenja je sicer za bolnika ugoden, a v primerjavi z zmanjšanjem napadov manj izražen. Ker gre za kompleksen odnos, ima verjetno ima pomembno vlogo ujemanje med terapevtskim psom in njegovim lastnikom. Posredno lahko domnevamo, da terapevtski psi za nekatere bolnike prinašajo več slabosti kot koristi, saj se je petina udeležencev odločila, da bo predčasno izstopila iz raziskave. Prav tako terapevtski psi niso primerni za bolnike, ki nimajo bivalnih in/ali socialnih pogojev, da bi psu lahko zagotovili ustrezno oskrbo.

https://www.neurology.org/doi/10.1212/WNL.0000000000209178

‍

‍